Milivoj Veličković Perat in Tatjana Dolenc Veličkovič sta najstarejši zakonski par, ki je nastopil na Blejskem plavalnem izzivu 2018. Stara sta 82 in 79 let. Sta upokojena zdravnika in strastna športnika. Vsak dan sta športno aktivna, kot boste lahko v izjemno zanimivem in navdihujočem intervjuju prebrali, pa sta zelo aktivna tudi umsko. Verjetno sta lahko pravi zgled vsakemu izmed nas. Vas zanima, kako se kot par pri osemdesetih letih ne vdajata v lagodno starost, ampak aktivno živita svoje življenje? Potem si preberite spodnji intervju, ki smo ga z njima naredili za spletno stran Blejskega plavalnega izziva.

Na Blejskem plavalnem izzivu 2018 sta bila najstarejši par. Zelo sta povezana s plavanjem. Prosili bi vaju, da se za začetek predstavita in povesta bralcem strani Blejski plavalni izziv kdo sta.

Milivoj: Najprej hvala lepa za vabilo na intervju. Oba sva zdravnika. Ona je ortopedinja, jaz pa nevrolog. Dolžnost nas zdravnikov je, da skrbimo za zdrav način življenja. Najprej svojega, zgled pa morava prenesti tudi na paciente in ostale ljudi. 10. maja je bil svetovni dan gibanja. Gibanje je osnova našega življenja. Hoja in tek sta najbolj osnovni obliki gibanja, a tudi plavanje je prirojeno. Že novorojenček zna plavati, a to kmalu zamre, in otroka moramo zato ponovno naučiti plavati. Ravno tako je s tekom in hojo. Prirojena osnova se izgubi, zato potem ljudje hodijo in tečejo popolnoma napačno. Za vsa gibanja ljudje potrebujejo nekega strokovnega učitelja, trenerja. V Sloveniji je zdaj polno privatnih trenerjev in to je zelo koristno.

Samo gibanje je premalo. Če želiš biti zdrav moraš biti ne le gibalno aktiven, temveč moraš biti aktiven tudi umsko. To je problem predvsem pri starejših. Postanejo premalo gibljivi in izgubijo tudi umsko aktivnost. Imamo pa tudi primere obratne situacije, ko se zaradi opustitve umske aktivnosti ljudje tudi gibalno zapustijo. Velik problem postane gledanje televizije. Pomembna je organizacija življenja ljudi, da ima človek motivacijo. Lahko je to individualno, še bolje pa je, če to delamo v skupini. Ljudje smo namreč družabna bitja.

Midva s soprogo trenirava vsak dan. Vselej pod vodstvom strokovnjakov. Kolovrativa (op.: Milivoj tako naslavlja sobno kolesarjenje ali spinning), plavava, jaz igram tudi košarko in vaterpolo, žena pa hodi na telovadbo. Gibanje naju ohranja telesno in tudi umsko aktivna.  Preprečuje, da bi se zasedela.

Zelo sva hvaležna organizatorjem Blejskega plavalnega izziva, da naju preko organizirane vadbe, v smislu priprav za Blejski plavalni izziv, spodbudijo in motivirajo. Tekma sama nama predstavlja cilj. Tam bova lahko srečala stare znance in prijatelje. Z njimi se bova lahko tudi pomerila. Na takem dogodku skleneš tudi nova prijateljstva in znanstva.  A tekma ni enostavna. Potrebno je preplavati 1250 metrov, kar ni mačji kašelj. Moraš biti dobro pripravljen.

Tatjana: Gibanje je življenje in življenje je gibanje. Samoumevno za mladega človeka, manj samoumevno za starega. Če se gibamo čutimo. Zaznavamo in spoznavamo sebe in okolje. Skozi gibanje razvijamo svojo osebnost skozi sodelovanje z okoljem. Gibanje predstavlja tudi obliko druženja. Kot sem že dejala, to je povsem razumljivo mlademu, staremu manj. Delovne obveznosti in sama starost človeku vse bolj omejujeta gibalne sposobnosti, s tem tudi sposobnosti druženja, zaznavanja, čutenja in sodelovanja. Starejši človek mora zavestno poskrbeti za to, da ostane gibljiv. S tem ohranja sebe in svoj lastni jaz. Ohrani občutenje sebe v okolju in možnost komunikacije. Druženje je namreč bistveno, brez gibanja pa ni druženja. Obratno pri druženju obstaja velika motivacija za gibanje. Ko si v skupini pod vodstvom trenerja z določeno nalogo, z določenim zadanim ciljem, se želiš v tej skupini nekako uveljaviti, dokazati, da zmoreš, torej, da si. Če se gibam, sem.

Ko smo že pri druženju. Vidva sta poročena že več kot 50 let.

Milivoj: 57!

Zanima me kako šport vpliva na vajin odnos. Kakšno vlogo ima šport pri vajinem druženju? Obstaja med vama kakšna tekmovalnost?

Milivoj: Krasno vprašanje! Če ne bi bi bilo športa, oziroma, če pred skoraj 60 leti ne bi smučala, se midva z ženo ne bi spoznala, in se tudi ne bi poročila. Od takrat naprej je nama šport osnova življenja. Moraš se gibati. Kajti če nisi umsko in telesno aktiven, propadaš. Lahko padeš celo v določene starostne bolezni, kot je depresija, ali pa samomorilnost. Zato je gibanje pomembno. Midva to vzdržujeva od prvega dne poroke.

Tatjana: To je že druženje. To je že motivacija. Kar počne eden počne tudi drugi. Drug drugega vzpodbujava.

Predvsem plavanje je tisti šport, ki ima pri vama zelo dolgo pomembno vlogo. Nad tem sta navdušila celo vajino družino. Vsi vajini potomci so povezani s plavanjem. Zakaj plavanje? Na kakšen način vama je uspelo motivirati celo družino za ukvarjanje s tem športom? Vajini potomci so imeli vloge celo na olimpijskih igrah…

Milivoj: To je zelo dobro vprašanje, ampak preden odgovorim... Šport se mora ločiti v smislu tekmovalnega športa in rekreativnega športa. Problem je, da starši svoje otroke običajno silijo v šport. Včasih je to koristno, včasih pa je tudi škodljivo, predvsem ko starši s tem zdravijo svoje komplekse. Starši morajo otroka nad športom navdušiti, da potem tudi sam čuti potrebo po športu.

Tatjana: Zakaj plavanje? Da se začneš ukvarjati z nekim športom, potrebuješ vzpodbudo iz okolja, v katerem živiš. S plavanjem je začel že Miko (op. Tatjana tako kliče svojega moža). Živel je v skupini sošolcev, ki so se ukvarjali s plavanjem v Plavalnem klubu Triglav in Vaterpolo klubu Triglav. Včasih sta bila ta kluba združena in bila za otroke zelo pomembna, saj otroci takrat niso hodili na počitnice, tu pa je bilo možno druženje tudi v času šolskih počitnic. Miko se je vključil v tekmovalni del, ne v rekreativnega. Tekmoval je kot plavalec in tudi vaterpolist. To je izkušnja in vzorec, ki potegne družino. In ni čudno, da so otroci vrhunskih tekmovalcev pod vplivom svojih staršev in motivirani, da se vključijo v isti šport. Tako so plavali najini otroci, plavali so tudi najini vnuki in upam, da bo plaval tudi kakšen pravnuk. Se pa strinjam z Mikom, da je siljenje otrok v šport s strani staršev lahko zelo škodljivo. Motivacija mora biti pozitivna. Otroku je treba pustiti izživeti svoj lastni jaz.

Milivoj: Tu bi še enkrat poudaril, da je tudi pri rekreativnem športu pomembna tekmovalnost. Ko se ti primerjaš, sam sabo ali z drugimi, ugotoviš, koliko si v zadnjem letu napredoval in kam sodiš v skupini. Torej tudi pri rekreaciji je pomemben tekmovalni duh. Zlasti pa je pomembno, če svojo udeležbo na neki tekmi napoveš. To ti je potem motivacija, da se na tekmo pripravljaš in dosežeš dober rezultat. Tudi pri rekreaciji je rezultat važen in tudi na Bledu meni ne bo vseeno, kdo me prehiti. Vedno gledam na to, koga moram prehiteti.

Tatjana, kaj pa vi mislite o pomenu tekmovalnosti v športu? Kdaj sta začela vidva plavati?

Tatjana: Jaz nisem bila nikoli tekmovalka. Plavanje pa mi je bilo od nekdaj všeč in sem znala že zelo zgodaj plavati. Stara sem bila 5 let. Po vojni sem prišla iz Beograda v Železnike, kjer so bili moji stari starši in tam me je stara teta naučila plavati v mrzli Sori. Bila je učiteljica in je uživala v tem, da je otroke učila plavati. V času osnovne šole v Ljubljani, me je Plavalni klub Ilirija povabil v svoje vrste. To je bilo še v starem Bloudkovem zimskem bazenu. Z veseljem sem se vključila in dober mesec pri njih tudi trenirala. Po tem sem dobila hudo angino in mama je rekla, da je s plavanjem konec. Tako je bilo konec tudi z mojim tekmovalnim treningom. Ponovno sem začela plavati šele po tem, ko sem bila stara. Takrat sem se začela zavedati svoje starosti. Razlog, da sem se odločila za plavanje je, da je voda povsem drug medij, drugačni fizikalni zakoni veljajo v njej. Starejšemu človeku gibanje v vodi prinese marsikaj. Pridobiš na gibljivosti in zelo vzpodbudi dihanje. Voda ti da dober občutek za samega sebe, ker sama kot taka predstavlja večji upor in tako bistveno bolj občutiš svoje telo. Tek in hoja sta v zračnem prostoru, kjer veljajo popolnoma drugačni fizikalni zakoni in kjer se moraš spopasti z gravitacijo. Tudi dihanje je precej drugačno, gradiš na moči, koordinaciji in ohranjaš ravnotežje. To sta torej dva medija, ki sta za starejše ljudi izredno pomembna.

Tatjana Dolenc Veličković

Na kakšen način pa je starejše ljudi najlažje motivirati, da pridejo na bazen? Starejše ljudi je pogosto težko spraviti iz neke dnevne rutine, kar zna biti problem.

Tatjana: Tisti starejši ljudje, ki niso bili plavalci v mladih letih, niso prilagojeni na vodo in ne znajo dihati. To je problem, saj se posledično bojijo vode. Vodo lahko najprej spoznajo s tem, da hodijo skozi njo in potem dobijo občutek, da jih voda dvigne. Naučijo se tudi pravilnega dihanja v vodi, ki postane avtomatizem in nato je plavanje užitek.

Milivoj, kako pa ste se vi spoznali s plavanjem?

Milivoj: Jaz sem s plavanjem začel zelo zgodaj. Leta 1944 sem imel izkušnjo z utapljanjem, vendar so me rešili. Tudi leta 1947 se mi je zgodilo podobno in so me spet rešili. Imel sem srečo. V Sloveniji je dobro to, da morajo po zakonu na koncu osnovnošolskega izobraževanja vsi otroci znati plavati. Družba skrbi za to, da otroci znajo plavati in to mi je zelo všeč. S tem je mnogo manj možnosti, da bi se ljudje utopili. V preteklosti so na Kranjskem bazenu vsako leto vsaj trije utonili, zdaj pa že dolgo ni bilo nobenega.

Jaz sem začel aktivno plavati leta 1951. Ker sem želel biti v skupini, sem istočasno začel tudi s treningi vaterpola. Skupinske igre motivirajo. Ko si prej spraševal o starostnikih… Starostniki morajo biti motivirani, zato je rešitev za njih, da nekdo organizira bodisi plavanje bodisi športne igre. V Kranju smo zato veseli, da imamo take osebe kot je najin vnuk Juš, ki ljudem dajejo možnost, da pridejo na trening in se športno udejstvujejo. Pri ljudeh zna biti včasih problem tudi inteligenca. Inteligentni ljudje že sami po sebi čutijo potrebo po tem, da se gibajo. Ljudje, ki so manj inteligentni in jim večino življenja predstavlja gledanje televizije, pa te potrebe nimajo. Na družbi je, da se te navade spremeni.

Milivoj Veličković Perat

Milivoj, dotaknili ste se družbe in tega, da se je spremenil način življenja. V povezavi s tem me zanima, kako so se spreminjali pogoji in vloga plavanja ves ta čas, ko sta z njim v stiku?

Milivoj: Ljudje velikokrat kritizirajo star sistem, vendar stari sistem je bil dober. Dajal je dobre pogoje za plavanje, letne bazene in zimske bazene. Bazeni so bili takrat zastonj, zato so lahko plavali vsi, tudi otroci revnih staršev. Zdaj pa se je sistem spremenil in zadeve so postale plačljive. Današnja družba bi morala poskrbeti za sofinanciranje rekreacije tistim, ki svojih sredstev nimajo.

Tatjana: Gibanje, naj bo to plavanje, tek ali hoja v hribe, je zelo vezano na stopnjo izobraženosti oziroma osveščenosti. V svoji zbirki imam sliko iz leta 1926, ko so se dunajski študentje, ki so bili rojeni v Železnikih, poleti zbirali ob Sori in plavali, tekmovali ter se družili ob vodi. Izobrazba je torej pri stopnji športnega udejstvovanja pomembna. Te isti študentje so tudi hodili v hribe, planinarili, se ukvarjali z alpinizmom. Danes so priložnosti za šport boljše. Nekoč se je plavanje dogajalo samo v jezerih in rekah. Tudi Bled na primer je bil tradicionalna destinacija, kjer so se ljudje zbirali, se družili in plavali. Učenje plavanja se je začelo šele na prelomu stoletja v Angliji. Je pa učenje plavanja izredno pomembno za preživetje. Hitro se ti lahko zgodi, da padeš v vodo in utoneš, ker nisi prilagojen na vodo. Sam Bled in vzdržljivostni maraton na Bledu predstavlja tistim, ki so se ukvarjali s tekmovalnim plavanjem izziv, pomeriti se z drugimi. Meni pa predstavlja izziv ali vzdržim in to, da premagam samo sebe. Plavanje v prosti vodi pa je nekaj povsem drugega, ker je vezano na prostorsko orientacijo. V bazenu, ki je podolgovat in omejen tega ni.

Milivoj: Kaj Bled pomeni? Meni Bled zelo veliko pomeni, veliko mi pomeni tudi maraton, ki se bo odvijal julija. Na Bledu sem zelo veliko plaval. Včasih smo plavali čez celo jezero, dva kilometra. Tudi moj sin Igor je z mano plaval od Zake do otoka in nazaj, ko je bil star le 4 leta. Bled mi je vedno predstavljal vzpodbudo, saj ga ni lepšega jezera na svetu. Torej, pridite plavati vsi!

Prej sta omenjala pomen izobrazbe pri plavanju.Tudi sama sta visoko izobražena, saj sta zdravnika. Zaradi službe sta morala tudi veliko potovati in posledično sta videla kar nekaj sveta. Zanima me, kakšne so po vajinem mnenju prednosti Slovenije pred drugimi – kultura odnosa do športa in tudi naravne danosti Slovenije, za organizacijo tekem v odprtih vodah?

Milivoj: Slovenija je idealna, ker je majhna in vse je blizu. Aprila lahko smučaš, čez eno uro pa že lahko na Jadranu plavaš. Ima zelo lepe destinacije. Blejsko jezero je najlepše in idealno za plavati, ker poleti ni mrzlo. Jaz sem v Bledu plaval pozimi, ko je bil led in smo plavali v vodi, ko je imela nič stopinj. V Bledu lahko torej počneš marsikaj. Pomembno pa je, da so stvari organizirane. Tu prednjačijo Skandinavci, ki imajo teh organiziranih tekmovanj več. Triatlon sem plaval tudi na Krki, kjer je bilo krasno, samo ne tako kot na Bledu.

Tatjana: Slovenija ima veliko možnosti. Plavaš lahko v bazenu, reki, jezerih (Velenjsko jezero, Blejsko jezero, Bohinjsko jezero, Krmeljsko jezero). Zraven lahko opazuješ prekrasno naravo. In potem, seveda, je tu še morje. Kje na svetu ima še človek takšne možnosti?

Milivoj: Tatjana je na maratonu v Kopru plavala celo preveč.  Maraton je potekal od Kopra do Žusterne, ona pa se je izgubila in želela plavati celo do Pirana (smeh).

Se potem že dlje časa ukvarjata z daljinskim plavanjem? Kdaj sta prvič odplaval tekmo v odprtih vodah?

Milivoj: Midva s Tatjano sva si precej različna. Ona je rekla, da plava za veselje. Meni pa je daljinsko plavanje sestavni del mojega treninga. Na Bledu sem na primer plaval 1200m 32 minut. To je kar hitro. Zdaj se sicer staram, ampak si želim, da ne bi preveč omagal, zato vsak dan treniram.

Tatjana: Moj prvi maraton je bil Koprski maraton, ko sem plavala s svojimi vnuki in možem, na kar sem bila močno ponosna. Kot amaterka sem plavala tudi na Velenjskem jezeru. Svojega prvega jezerskega plavanja pa se spomnim v Krmelju, ko sem bila stara 8 let in z velikim veseljem sem plavala. Bila sem dobra plavalka, saj sem bila plovna in vzdržljiva. Na ta dogodek pa imam tudi slab spomin. Ko sem plavala v jezeru se je namreč zraven mene kar naenkrat pojavila dolga belouška. Mislim, da sem postavila rekord v plavanju nazaj k obali (smeh).

No, tudi to so čari odprtih vod. Bližamo se počasi koncu intervjuja. Kako se pripravljata na letošnji Blejski plavalni izziv?

Tatjana: Na letošnji Blejski plavalni izziv se pripravljam organizirano. Redno hodim na trening enkrat ali dvakrat na teden pod vodstvom osebnega trenerja, mojega vnuka Juša Veličkovića v sklopu priprav za Blejski plavalni izziv. Le-ta mi daje izzive in mislim, da sem že napredovala, predvsem v tehniki. Ves čas mislim na vzdržljivost: Zmorem, hočem, sem!

Milivoj: No, Bled je pa zame izziv zlasti za to, ker me stalno strašijo, da me bo moja žena premagala. Sicer gre za rekreacijo, ni mi pa vseeno, da me nekdo premaga. Imam pa sicer občutek, da premalo treniram plavanje, ker istočasno še tečem maratone in igram košarko. Mogoče imam premalo časa, da bi se pripravil za plavanje. Bom pa kljub temu poskusil premagati soprogo.

Pa mislite, da vam bo uspelo ali ne?

Milivoj: Jaz sem bil vedno optimist v športu. Vedno sem bil ambiciozen (smeh).

No, zdaj pa še zadnje, malo klišejsko vprašanje. Sta dolgoletna zakonca, srečno poročena, zdrava, vitalna. Kakšen je vajin recept za dolgo, srečno in zdravo življenje?

Milivoj: Kot sem rekel že prej. Treba je ostati umsko in telesno aktiven. To je osnovni recept. Če to zanemariš, propadeš. Pa še nekaj. Brez umske ni telesne aktivnosti in obratno.

Tatjana: Ostani aktiven na vseh področjih življenja.